Foto 1: Lokvarski škafar Peter Krivec – Pira Podskrle. Foto: Divo Crivellari, 1926.

Od srede 19. stoletja se je na Lokvah, v vasi sredi Trnovskega gozda, razvijala domača obrt imenovana pintarstvo oz. škafarstvo. Obrt je vrhunec doživela v tridesetih letih 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa so se le še redki posamezniki lotili izdelave lesenih škafarskih izdelkov. Po zaslugi mojstra obrti domačina Alojza Ceja se je obrt ohranila vse do današnjih dni. Društvo LO-KO želi ohraniti spomin na nekdanjo obrt s postavitvijo male razstave, ki prikazuje razvoj obrti od njenih začetkov do zatona.

Foto 2: Lokve po prvi svetovni vojni. V ospredju nekdanji kal v »Krotni vasi«. Vir: PANG

Vas Lokve je svoje ime dobila po stoječih vodah – lokvah (oz. kalih), ki so se zaradi nepropustne ilovice v jesenskem času naredile na senožetih. Namenjene so bile napajanju živine, ki so jo tod mimo gnali na pašo. Vas je bila sprva naselje pastirjev ovac in govedi (od tu številna ohranjena ledinska imena: Goveji kal, Jančerija, Ovčarjev hrib), ki so vse pogosteje ostajali na senožetih čez celo leto, tudi pozimi. Stalna naselitev območja Lokvi sega v konec 17. oz. začetek 18. stoletja in kasneje v čas vladanja Marije Terezije, ki je leta 1780 objavila patent za pospeševanje obrti in z merkantilistično politiko tedanje avstrijske monarhije spodbudila razvoj številnih obrti ter seznanjala ljudi z novimi tehnologijami in oblikovanjem. Tako so se začele nekatere dejavnosti skupaj z naseljevanjem prebivalstva širiti na območja, kjer so ljudje potrebovali znanje in vire zaslužka, da bi lahko preživeli v hribovitih predelih dežele. Eno takih področji so bila tudi naselja in zaselki na območju Trnovskega gozda. Že v začetku 18. stoletja so se na Lokve začeli priseljevati gozdni delavci, ki so izkoriščali les iz državnega gozda v različne namene. Poleg gozdarstva in oglarstva sta vas Lokve zaznamovali steklarstvo in škafarstvo, obrti, ki sta se v teh krajih razvili do te mere, da sta postali tukajšnjemu prebivalstvu pomemben vir dohodka.

Foto 3: Podiranje dreves za potrebe škafarjev v Trnovskem gozdu. Foto: D. Crivellari, 1926.

Vse do druge svetovne vojne so ljudje na Trnovski planoti živeli pretežno od gozda. Bili so drvarji, furmani, oglarji, tesači (tesarji), cestarji (palirji), žagarji, prodajali so drva v mestih. V zimskem času, kadar vreme ni bilo naklonjeno delu v gozdu, so ostajali doma in se večinoma kot samouki lotili izdelovanja različnih lesenih izdelkov. Tako so se skoraj pri vsaki hiši na Lokvah možje lotili izdelovanja lesenih izdelkov, pretežno pripomočkov za delo v kuhinji, molžo živine, pranje perila in drugih uporabnih orodij (žlic, polentarjev ...). Lokvarji so kmalu postali znani in cenjeni kot izdelovalci škafov in pinij, izdelovali pa so tudi kuhinjsko opremo. Kmalu so začeli dobivati večja naročila kmetov iz Vipavske doline in Brd. Škafarstvo je tako postalo zelo pomembna panoga lokvarskega gospodarstva in se je vse do 2. svetovne vojne razvijalo kot zasebna obrt po domačijah. Ni znano, kako je pintarstvo prišlo na Lokve in ali je bilo to neposredno povezano s Črnim Vrhom nad Idrijo, kjer naj bi imelo pintarstvo tudi korenine. Vendar so Lokve ob Črnem Vrhu kmalu postale drugi največji pintarski center. Ob koncu 1. svetovne vojne naj bi bilo v vasi po nekaterih ustnih virih okrog trideset škafarjev, ki so izdelali preko 3.000 kosov lesene posode.

Leseni izdelki pintarjev so bili narejeni iz smrekovega ali jelovega lesa, ki so ga še pred zimo zvozili domov, ga razžagali in razklali v doge. Škafarji (pintarji) so iskali primeren les tako, da so v gozdu nasekali drevo in s tem ugotovili, ali so letnice dovolj goste, in se prepričali, da les nima grč, kajti ni bilo vsako drevo dobro za pintarijo. Veliko lesa za škafe so Lokvarji posekali jeseni v Mojski Dragi, ko je bil les še zaprt. Pomembno je bilo, da je bil les cepljen in pravilno krojen, kasneje pa rezan na osnovno višino za škaf oz. pinjo. Tako razrezan les so čez zimo sušili doma v krušnih pečeh ali na svislih (posebej za sušenje dog narejen oder nad špargetom), poleti pa na prostem zraku pred hišo, kjer so doge zložili v posebne kope. Bolj kot je bil les star in zdrav, lepši je bil izdelek.

Foto 4: Cepljenje in sušenje dog pri Petru Krivcu – Piri Podskrle na Lokvah. Foto: D. Crivellari, 1926.

Med izdelki, ki so nastajali izpod rok lokvarskih pintarjev so bili poleg škafov za vodo, za pranje, za hrambo moke ali svinjske masti tudi posebej lepe pinje – posode za izdelovanje masla, golide za molžo, brente za grozdje, lempe za vino, ratišča za orodje, lesene vile, grablje, žlice, polentarji, modeli in posode za maslo in drugi leseni pripomočki. Po pripovedovanju domačinov je skoraj vsaka hiša na Lokvah naredila kakšen lesen izdelek. Večinoma so imeli Lokvarji svoje pintarsko orodje v izbah, kjer je navadno stala tudi »pintarska baba«, tj. rezilni stol, na katerem so oblikovali, oblali »doge« – deščice za izdelovanje škafov oz. pinj.

Druga svetovna vojna je prekinila življenje v vasi. Lokve so bile, razen ene hiše, v celoti porušene. Prebivalstvo je odšlo v begunstvo. Redki so ohranjeni predmeti iz časa pred vojno. Spomin na predvojni čas pa je še živ.

Foto 5: Zaposleni v Škafarskem podjetju na Lokvah leta 1952 (Mirko Skok, Ciril Hvala, Anica Kolenc, Rudolf Makuc, Milka Winkler, Filip Šuligoj, Leopold Krivec; Filip Šuligoj ml., Leopold Makuc, Rafael Bremec, Rafael Bremec, Rafael Hvala, Ludvik Skok, Rafael Kolenc).

Življenje se je po vojni vrnilo in obnovljena vas je počasi zaživela ustaljen vsakdan. Škafarstvo se je vrnilo v nekatere domačije, povojne oblasti pa so ga organizirale v Škafarsko podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1947 v Solkanu, leta 1949 pa so ga preselili na Lokve. Tu naj bi bilo v najboljših časih zaposlenih kar petindvajset delavcev, domačinov z Lokvi in Lazne. Podjetje je sprva izdelovalo škafe in druge podobne lesene pripomočke, kasneje pa so se delavci usmerili v izdelavo vitrin, miz in stolov, s katerimi so opremili številne lokvarske hiše. Po nekaj letih so podjetje zaprli, stroje pa preselili v Čepovan. Škafarstvo je na Lokvah počasi zamrlo, saj izdelki niso mogli konkurirati plastičnim in kovinskim izdelkom, ki so naglo prihajali na tržišče. Le redki posamezniki so ostali ves čas povezani z izdelovanjem lesenih izdelkov, ki pa so vse manj opravljali svojo funkcijo in so postajali vse bolj okrasni predmeti. Po zaslugi »mojstra domače obrti« domačina Alojza Ceja (1925-2009) se je obrt na Lokvah ohranila vse do nedavnega. Danes je še nekaj domačinov, ki poznajo tehnologijo izdelave škafarskih izdelkov. Želimo in upamo, da bomo s pričujočo razstavo ohranili spomin na lokvarske pintarje (škafarje) in skupaj z domačini priklicali v življenje trenutke nekdaj cvetoče škafarske obrti.

Foto 6: Alojz Cej v svoji delavnici. Foto: Marjeta Malešič, 2006.