1. Kalič na Puštalarskem rebru

Na cesti Zavrh- Lokve leži sredi globlje kraške vrtače opuščen kalič, ki je še do nedavnega služil napajanju divjadi. V preteklosti je bil kal pomemben za živino, ki se je pasla v gozdu. Izrednega pomena pa je bila voda v kaliču za oglarje, ki so tod kurili kope. Še danes so v bližini kaliča vidni ostanki oglarske bajte in črna zemlja od kuhanja oglja.

2. Kal pod gostiščem Winkler/ Kal Na koncu

Bil je večji okrogel kal med travniki. V njem so napajali živino vse do osemdesetih let 20. stoletja. Po tem letu je voda v kalu počasi izginjala in se do danes popolnoma izsušila. Ostala je le še blaga udolbina sredi travnika.

3. Kal v Krotni vasi

To je bil osrednji kal v bližini nekdanjega hotela Poldanovec. Ime naj bi dobil po žabah/krotah, ki so živele v kalu in jih je bilo kot so povedali domačini »brez števila«. V poletnih večerih se je daleč po vasi razlegalo njihovo regljanje. V njem so napajali živino do leta 1960, voda v njem pa je zastajala vse do leta 1970, ko so ga zasuli.

4. Kal P'r Rezin'

Nekdanji kal, ki je stal nasproti hiše, kjer je živela Rezina. Tam so napajali živino, ki se je pasla v Dolenjem koncu vasi.

5. Kal v Gorenjem koncu /Kal pri Vrhkalski hiši

Je srednje velik v okrogli vrtači. Do nedavnega je še bil delno vodnat, a so ga zasipali. Hiši v bližini kala domačini še danes pravijo »Vrhkalarska«. V njem so napajali živino, ki se je pasla v Gorenjem koncu vasi.

6. Kal za Kogijco

Nekdanji kal, kjer so napajali živino kmetje iz gorenjega konca vasi Lokve.

7. Kal na Poncali pri nekdanji Gozdarski hiši

Nekdanji kal, ki se je nahajal pri gozdarski hiši na Poncali. Tu se je poleg živine lokvarskih kmetov napajala tudi divjad.

8. Goveji kal

Edini, še vodanti kal, ki se nahaja ob poti proti Lazni. Do njega nas usmerja turistična tabla in markirana steza, ki pelje dalje do Snežen jame v Ojstrovici. Kal je ledvičaste oblike in najbolj poznan na območju Lokvi, saj je edini, ki je ostal do današnjih dni vodnat. Tla v njegovi okolici do ilovnata s peščenimi nanosi. Ob njem se v dolžini približno sto metrov nahaja sistem kraških škrapelj (jurski apnenec). Starejšimi domačini še vedno poznajo zgodbo o govejem kalu, kjer naj bi se utopilo par volov. Če več let naj bi volovske »prešte« našli pri izviru Lijaka, kar opozarja na prepleteno kraško podzemlje Trnovskega gozda.

LAZNA

9. Kal pod Bezlovnikom

Je ležal ob asfaltni cesti v bližini naselja Lazna. Od ceste je peljal kolovoz do opuščene frnaže in kala. Kal je bil velik, v globlji kraški vrtači, ograjen s kamnitim zidom. V njem so vaščani napajali živino, furmani pa konje. Vodo je imel do sredine 60. let 20. stoletja. V preteklosti je bila voda v kalu pomembna zaradi bližnje apnence.

10. Kal ob Rijavčevi kmetiji

Nekdanji kal v okrogli vrtači, kjer so napajali živino iz bližnjih kmetij. Vse do leta 1970.

Oskrba z vodo je bila za ljudi in živino na Trnovski planoti vse do napeljave vodovodov med največjimi težavami, saj na planoti ni nobenega naravnega izvira. Ljudje so si za pitje gradili štirne, kot vodnjakom na Planoti pravijo domačini, za napajanje živine pa kale. Skoraj po vsem kraškem svetu so kale gradili na enak način. Pretežno so izkoristili naravno kotanjo ali pa jo na primernem mestu izkopali in jo obložili z ilovico. Ilovico so ročno steptali, pozneje je to »teptanje« povzročila živina, ki se je v kalih napajala. Včasih so kal obložili tudi s kamenjem, da vanj ni drsela zemlja. Običajno je bil kal zgrajen tako, da se je vanj stekala tudi deževnica. Ob sušnem obdobju so vsako pomlad pred pašo kal čistili. Iz kala so očistili suho listje, veje, kamenje in vse, kar se je nabralo čez zimo. Vedno so tudi kal ročno steptali in morebitne razpoke zadelali z ilovico.

Vas Lokve je svoje ime dobila po stoječih vodah - lokvah (oz. kalih), ki so se zaradi nepropustne ilovice v jesenskem času, ko so bile padavine obilnejše, naredile na senožetih. Služile so napajanju živine, ki so jo tod mimo gnali na pašo. Res so bile Lokve najprej občasno naselje pastirjev ovc in govedi (od tu ohranjena številna ledinska imena: Goveji kal, Jančerija, Ovčarjev hrib…), ki so kasneje ostajali na senožetih vse leto, tudi čez zimo. V kraju je bilo že pred stalno naselitvijo veliko mlak, kalov, lokev polnih pitne vode, kjer so se pastirji zadrževali, da so napojili živino. Kadar so pastirji gonili živino k tem napajališčem, so rekli, da ženejo na lokve in ta izraz je kmalu postal tudi krajevno ime. Po ustnem izročilu naj bi pastirji postavili prve koče v neposredni bližini kalov, kjer so lahko napajali živino: pri Krogarju, Pri meji, Pri Matalnarju. S čiščenjem gozdnih jas so na krčevinah gozda nastajala prva stalna bivališča, ki so dobila tudi drugod na Trnovsko-Banjški planoti imena prav po kalih: Lokve, Fobški kal, Kal nad Kanalom, Lokovec….

Že najstarejši ohranjenih seznami goriških posestnikov iz dobe okoli leta 1200 navajajo vasi, ki leže "v gorah" (lat. "in alpe") s čimer je skupno obravnavan svet v območju srednje doline Soče, na Banjšicah in na Trnovski planoti. Pokrajinska označba »gore« je za časa goriške uprave pogosta. Po srednjeveški topografiji goriškega upravnega ozemlja se pod »gore« omenjajo tudi »kanali Soče«, kjer ležijo kraji Avče, Logi, Bodrež, Kanal, Banjška planota in zahodni rob Trnovskega gozda, kar bi lahko bila tudi smer, prvotno paše, kasneje pa stalne naselitve Lokvi, kar nakazuje tudi kasnejša jurisdikcija za vas Lokve, ta je bila dodeljena Kanalu.

Po novejši raziskavah naj bi tod mimo pasli živino že sredi 15. stoletja, saj naj bi v letu 1468, v času zadnjega Goriškega grofa Leonharda, cerkev sv. Martina v Avčah uživala "neko planino na Lokvah, od katere je omenjenemu grofu vsako leto plačevala za najem dva planinska sira, kasneje pa najemnino". Ta letnica pa je po do sedaj znanih virih najzgodnejša omemba vasi Lokve, pred letom 1650, ko je bila po predhodno zgrajeni leseni kapeli, novozgrajena cerkev sv. Antona Padovanskega, ki naj bi spadala pod župnijo sv. Štefana v Solkanu. Kar ustreza podatkom, o katerih pričajo številni viri, da so prve stalne naselbine v Trnovskem gozdu nastale pred prvo polovico 17. stoletja (Kartni del Flameckovega načrta iz let 1769 in Flameckov načrt za Trnovski gozd iz let 1771, Hrani Državni arhiv v Trstu). Pred tem se omenja gozd predvsem v povezavi s pašo, steljarjenjem, lovom, oglarjenjem in pridobivanjem smole.

Koper je 12. aprila 2016 gostil turistično tržnico 30. festivala Turizmu pomaga lastna glava na temo ZELENI TURIZEM. Na njej so sodelovali tudi učenci osnovne šole fran Erjavec iz Nove Gorice. Nika Bezjak, Eva Podlogar, Lija Vermiglio Vremec, Rok Tomažič, Petra Gregorič, Nika Prezelj, Sara Štokelj in Karolina Leban so obiskovalcem predstavili svoj turistični program in nalogo Na zelene Lokve in osvojili srebrno priznanje. Člani društva LO-KO, ki so z izdano literaturo o škafarstvu in s promocijskim materialom o vasi Lokve  pripomogli k nastajanju naloge, iskreno čestitamo k uspehu. Čestitke veljajo tudi za koordinatroje projekta na šoli Fran Erjavec: Andreji Premrl, Neži Markočič in Jerneju Ferjančiču.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate našo turistično nalogo.

Turistična naloga: Na zelene Lokve

Ledinska imena (imena polj, travnikov, gozdov, dolin, delov vasi ...) le redko najdejo prostor na zemljevidih, živijo pa s prebivalci vasi in odslikavajo njihov način življenja ter miselnost. Imena, s katerimi so se  domačini orientirali v svojem najbližjem prostoru in so ga zato poimenovali, se v zadnjem času izgubljajo tudi na Lokvah. Da jih ne bi vzel čas, smo jih hudomušno spremenili v ilustracijo in jih z razglednico pošiljamo v širni svet. Razglednico je ilustriral Anton Špacapan Vončina, oblikoval pa Matjaž Komel, idejno zasnovo je prispevala Petra Kolenc. Razglednica je na voljo v TIC Nova Gorica ter na Lokvah v prostorih društva LO-KO in pri Društvu Planota.

Lokvarsko društvo LO-KO je ob koncu leta 2012 izdalo publikacijo z naslovom "Pred wjska sm jmu adna fajn baba", ki pripoveduje zgodbo o razvoju škafarske obrti-pintarstva v vasi Lokve. Publikacija, ki jo je oblikoval Miroslav Bremec Šuligoj, želi opozoriti na preteklo obrt, ki se je v vasi razvijala skoraj pri vsaki hiši. O tem v uvodnem tekstu razmišlja tudi Rajmund Kolenc, ki je prav na osnovi zbiranja škafarskega orodja ustanovil društvo LO-KO, kjer je v okviru društvene dejavnosti širši javnosti na vpogled mala zbirka škafarskega orodja in predmetov, ki so popisani tudi v spremljajočem katalogu. Na pomen zbiranja etnoloških predmetov je v pričujoči publikaciji opozorila etnologinja Goriškega muzeja mag. Inga Milavčič Brezigar, ki nudi strokovno podporo društvu. Tekst domačina Vladimirja Lebana hudomušno "obrazloži" naslov publikacije, zgodovinsko študijo o razvoju obrti je prispevala Petra Kolenc, publikacija pa opozarja tudi na zadnjega lokvarskega škafarja, ki se je z obrtjo še ukvarjal ter izdeloval pintarske izdelke bolj iz veselja in za okras.

Publikacijo, ki je na voljo pri članih društva LO-KO, lahko naročite na elektronskem naslovu: drustvo.loko@gmail.com.

LOKVE - V soboto, 2. marca 2013, se je na Lokvah v organizaciji društva LO-KO odvijala "1. zimska otroška olimpijada". Letošnja zima, ki je tudi Lokvam prinesla oblino snežno odejo bo tako ostala v spominu mladim tekmovalcem, ki so se pomerili kar v treh disciplinah: teku na smučeh, sankanju ter skokih na 12 m skakalnici, ki so jo pripravili domačini.

Fotografije Peter Kante

Prireditev "Spoznajmo škafarja"

V prostorih društva LO-KO je bila v poletnih mesecih 2010 na ogled razstava o škafarstvu, ki se je v zimskih mesecih razivijalo po domačijah v vasi Lokve.

Rajmund Kolenc že vrsto let zbira predmete, ki so se pri izdelavi lesenih izdelkov ohranili, saj predstavljajo pravo bogastvo nekdanje škafarske obrti. Hkrati pa želi z zbirko, ki nastaja v okviru društva LO-KO, spodbuditi in opomniti vse domačine, ki imajo po svojih domovih shranjen še kakšen škafarski izdelek, naj ga hranijo, saj predstavlja pomemben del pri gradnji identitete vasi Lokve.

Televizija Primorka je v poletnih mesecih obiskala ter se seznanila z dejavnostmi društva LO-KO, ki poleg škafarstva v poletnih mesecih pripravlja tudi šahovski turnir.

Klikni za ogled

V nadaljevanju pa si lahko ogledate film o škafarstvu, ki je nastal v sklopu projekta LJUDEM - Ljudska dediščina za muzeje na Banjški in Trnovski planoti.