Oskrba z vodo je bila za ljudi in živino na Trnovski planoti vse do napeljave vodovodov med največjimi težavami, saj na planoti ni nobenega naravnega izvira. Ljudje so si za pitje gradili štirne, kot vodnjakom na Planoti pravijo domačini, za napajanje živine pa kale. Skoraj po vsem kraškem svetu so kale gradili na enak način. Pretežno so izkoristili naravno kotanjo ali pa jo na primernem mestu izkopali in jo obložili z ilovico. Ilovico so ročno steptali, pozneje je to »teptanje« povzročila živina, ki se je v kalih napajala. Včasih so kal obložili tudi s kamenjem, da vanj ni drsela zemlja. Običajno je bil kal zgrajen tako, da se je vanj stekala tudi deževnica. Ob sušnem obdobju so vsako pomlad pred pašo kal čistili. Iz kala so očistili suho listje, veje, kamenje in vse, kar se je nabralo čez zimo. Vedno so tudi kal ročno steptali in morebitne razpoke zadelali z ilovico.

Vas Lokve je svoje ime dobila po stoječih vodah - lokvah (oz. kalih), ki so se zaradi nepropustne ilovice v jesenskem času, ko so bile padavine obilnejše, naredile na senožetih. Služile so napajanju živine, ki so jo tod mimo gnali na pašo. Res so bile Lokve najprej občasno naselje pastirjev ovc in govedi (od tu ohranjena številna ledinska imena: Goveji kal, Jančerija, Ovčarjev hrib…), ki so kasneje ostajali na senožetih vse leto, tudi čez zimo. V kraju je bilo že pred stalno naselitvijo veliko mlak, kalov, lokev polnih pitne vode, kjer so se pastirji zadrževali, da so napojili živino. Kadar so pastirji gonili živino k tem napajališčem, so rekli, da ženejo na lokve in ta izraz je kmalu postal tudi krajevno ime. Po ustnem izročilu naj bi pastirji postavili prve koče v neposredni bližini kalov, kjer so lahko napajali živino: pri Krogarju, Pri meji, Pri Matalnarju. S čiščenjem gozdnih jas so na krčevinah gozda nastajala prva stalna bivališča, ki so dobila tudi drugod na Trnovsko-Banjški planoti imena prav po kalih: Lokve, Fobški kal, Kal nad Kanalom, Lokovec….

Že najstarejši ohranjenih seznami goriških posestnikov iz dobe okoli leta 1200 navajajo vasi, ki leže "v gorah" (lat. "in alpe") s čimer je skupno obravnavan svet v območju srednje doline Soče, na Banjšicah in na Trnovski planoti. Pokrajinska označba »gore« je za časa goriške uprave pogosta. Po srednjeveški topografiji goriškega upravnega ozemlja se pod »gore« omenjajo tudi »kanali Soče«, kjer ležijo kraji Avče, Logi, Bodrež, Kanal, Banjška planota in zahodni rob Trnovskega gozda, kar bi lahko bila tudi smer, prvotno paše, kasneje pa stalne naselitve Lokvi, kar nakazuje tudi kasnejša jurisdikcija za vas Lokve, ta je bila dodeljena Kanalu.

Po novejši raziskavah naj bi tod mimo pasli živino že sredi 15. stoletja, saj naj bi v letu 1468, v času zadnjega Goriškega grofa Leonharda, cerkev sv. Martina v Avčah uživala "neko planino na Lokvah, od katere je omenjenemu grofu vsako leto plačevala za najem dva planinska sira, kasneje pa najemnino". Ta letnica pa je po do sedaj znanih virih najzgodnejša omemba vasi Lokve, pred letom 1650, ko je bila po predhodno zgrajeni leseni kapeli, novozgrajena cerkev sv. Antona Padovanskega, ki naj bi spadala pod župnijo sv. Štefana v Solkanu. Kar ustreza podatkom, o katerih pričajo številni viri, da so prve stalne naselbine v Trnovskem gozdu nastale pred prvo polovico 17. stoletja (Kartni del Flameckovega načrta iz let 1769 in Flameckov načrt za Trnovski gozd iz let 1771, Hrani Državni arhiv v Trstu). Pred tem se omenja gozd predvsem v povezavi s pašo, steljarjenjem, lovom, oglarjenjem in pridobivanjem smole.